Svetovna ... konferenca

sreda, 13. 08. 2014 (Klemen Kenda)

Foto: Iztok Hvala.

Daleč najbolj spretna poteza slovenskih katoliških skavtinj in skavtov je bila, da so tabornike tam nekje v devetdesetih uspeli prepričati, da je taborništvo obremenjeno z nič kaj plemenito zgodovino. Med tabornike se je zajedel dvom o lastni identiteti. Potihem si je marsikdo priznaval, da verjetno res ni bilo najbolj "taborniško", da se je leta 1985 v svojem prvem vodu naučil, kaj pomenijo kratice CK ZKJ, SKOJ in podobne. In ob par zagrenjencih in uspehih pri vključevanju v mednarodno taborniško gibanje so te frustracije prerasle v nasilno uveljavljanje pojmov "skavtstvo", "skavt" in podobno pri nas.

Danes, ko sem odhajal iz službe, me je ustavil šef: "A ti si kaj zdaj pri tej skavtski zadevi v Ljubljani kaj zraven? Nisi, a ne, saj ti si tabornik ..." Čeprav sem nekoč skrbel za podobo ZTS pri medijih, mu v 5 minutah nisem uspel zadovoljivo razložit, kje se skriva razlog, da "taborniki" organizirajo "Svetovno skavtsko konferenco". Dobro, mogoče osamljen primer? Ne. V ponedeljek po otvoritvi sem se zadrževal v lokalu na Gospodarskem razstavišču. Pogovor pri mizi je tekel nekako takole.

"To so pa eni skavti tukaj, a ne? Pa koliko jih je ..."
"Ja, skavti ... al ... taborniki. Ne, skavti, skavti. Jaz vem, da je to različno, a ni?"
"Ja, ja, eno so skavti, drugo so taborniki."

Nisem si mogel kaj, da bi se ne nasmehnil neuspešni propagandi preteklih 25 let. Hkrati pa je bil nasmešek še malo kisel ob misli, koliko napora prostovoljcev iz cele Slovenije je nekoliko razvodenelo pri (ne)doseganju enega od glavnih ciljev organizacije "Svetovne taborniške konference" v Sloveniji, namreč, promocije taborništva pri nas. Škoda. Po "Evropski skavtski konferenci" se nismo naučili ničesar. Mogoče ni takrat nihče izvedel vrednotenja, in če ga je, je čisto mogoče, da so tisti zaključki obležali v nekem ne preveč priljubljenem fasciklu.

In sem se še enkrat spomnil na tisti "odmevni" prispevek Planet TV o "Skavtskem forumu mladih". Tisti večer je kar završalo med taborniki. Tako močno, da so se celo maj aktivni starejši taborniki spraševali, kaj hudiča se je zgodilo, tisti pa - ki so malo bolj srčno vpeti v vse skupaj - so omedlevali in na pomoč klicali svojega medijskega guruja. Priznam, pogledal sem si to čudo. In priznam še nekaj, ni me zmotilo. Ravno zaradi zgornjega. Sami kličemo k zmedi v slovenskem prostoru, sami se ne znamo opredeliti, kaj smo, sami se ne cenimo ali pa le nismo dovolj samozavestni.

Najbolj kritična pri vsej stvari je bilo novinarjevo mnenje. To, da je tisti bradati "skavt", ki je tam predstavljal to mladinsko gibanje imel v žepih dve figi in da je bil nič več kot "politično korekten", me ni motilo. Ima vso pravico in verjetno bi tudi meni v oranžnem kroju zadnja leta vsa medijska pozornost, ki je namenjena tabornikom, šla že pošteno na živce. Novinar pa očitno živi še v obdobju med 1946 in 1991 in je takratno tabornike predstavil kot "politični podmladek" takratnega režima.

Gornja ugotovitev iz leta 1985 sicer drži. Drži pa tudi, da s temi redkimi izjemami taborništvo ni bilo dosti drugačno kot je danes. Taborniška metoda je ostala ista. Delo po vodih, element narave, učenje z delom in igro. In kdor se je kaj pogovarjal z ustanovitelji taborniških enot v petdesetih letih bo tudi znal povedati, da je bila njihova osnovna literatura tista, ki jo je napisal ustanovitelj skavtstva, Baden Powell. En izmed teh ustanoviteljev mi je nekoč zaupal, da takrat (l. 1958) ni bilo, vsaj v njegovi enoti, govora o vmešavanju oblasti v program dela.

Organizacija je lepo rasla in vzdušje v državi ji je bilo naklonjeno. Skušnjava, da se je v program prikradla kakšna "politična" stvar, je bila verjetno prevelika in za takratni čas povsem "naravna". Če ste si kaj namreč kaj pogledali ugotovitve letošnjega "taborniškega mladinskega foruma", boste vedeli, da je taborništvo dinamičen proces, ki med seboj povezuje družbo, posameznika in gibanje.

Taborništvo (no, pa tudi skavtstvo, torej "katoliško" skavtstvo) je z veliko medijsko pozornostjo v zadnjih nekaj letih kar pridobilo nekaj prepoznavnosti in ugleda. Sprašujem se, če so "politični" apetiti po taki uspešni organizaciji podobni, kot so bili v preteklosti.

Na vsak način so se taborniki še enkrat izkazali kot odlični organizatorji. Ta tradicija velja že od same vključitve ZTS v WOSM. Kljub temu, da dan pred konferenco še ni bilo vse na svojem mestu, so na dan otvoritve svet obkrožile fotografije, ki so ZTS in Slovenijo predstavile v najboljši luči!